Osvajanje Kilimanjara

Od kar pomnim, so gore zame predstavljale drugi dom in z njim povezano planinarjenje, alpinizem in plezanje. Šport z najboljšim razgledom, znotraj katerega spoznavaš samega sebe, in šport z najboljšimi sotekmovalci. Tiste prve pohodne hlače, tisti napis »KILIMANJARO«, prav to je v meni rodilo željo po osvojitvi vrha te veličastne gore, že pri zelo rosnih letih. Nikoli pa se nisem mislil, da bo se ta želja po dobrih 10 letih zares uresničila.

Zame pa ni bil cilj le vrh 5895 m visoke gore, najvišje samostoječe gore na svetu, enega izmed 7 Summits, temveč tudi spoznati Afriko, kraj začetka, dom človeštva, dom kulture, dom glasbe. Dom posebnega ritma življenja, ki v meni vzburja različne občutke. Sam pri sebi sem čutil težnjo po pobegu od meni znanega sveta, od kroga ljudi, ki jih poznam. Verjetno je na to vplivalo kar nekaj dogodkov, ki so se odvili v mesecih prej. In res še preden sem se sploh zavedal sem že stal na afriških tleh.

»JUMBO, KARIBU RAFIKI«, so bile prve besede »Bobby – a«, kot se je predstavil. Dolge »drede«, pohodniške hlače, »rasta« kapa in širok nasmeh na obrazu. To je bil moj vodnik in hkrati lastnik agencije, ki organizira vzpone na Kilimanjaro, safarije in druge aktivnosti v okolici. Po daljši vožnji do mesta v spremljavi glasbe Bob Marleya, je sledil zgolj še zaslužen spanec, kajti po 12 urnem letenju, me je naslednje jutro že čakala gora.

»TWENDE« (Pot pod noge) in moja dolgoletna želja se je pričela uresničevati. Sam vzpon na Kilimanjaro zahteva najmanj pet do šest dni. Za tak program sem se odločil tudi sam, saj bi s tem pridobil tudi kak dan več v divjini in med ljudmi v dolini. Prvi dan na gori preživiš v popolni vlagi. Odet v dežni plašč ali »softshell« jakno. Spremlja te neverjetna pozitiva, pozdravi nosačev, tropski deževni gozd, ptiči, žuželke in pa opice, ki pozorno spremljajo tvoj napredek na poti.

»Goodmorning, how are you, hot water for washing«. V prikupni afriški angleščini izgovorjena budilka. Še preden si utegnil kar koli odvrniti, je Sadik (šerpa) že budil sosednji šotor. Po obilnem zajtrku in pospravljanju šotorov pa se po kampu zasliši: »Jumbo, jumbo bwana«. Celotni kamp vsi začne peti, plesati. Brez pomisleka se pridružim in verjemite ni ga lažjega učitelja tujega jezika, kot je glasba. Po približno 6 urah hoje smo dosegli naslednji kamp – Shira camp (3840m). In razgled, ki nas je pričakal je bil neverjeten. Pred nami morje oblakov, kjer se je v daljavi kazala mlajša sestra Kilija – Mt. Meru in za nami Kilimanjaro odet v snežno odejo. Dodajmo še glasbeno dobrodošlico v kampu, kjer smo lahko dokazali, da smo vso pot pridno vadili, tako petje kakor plesne korake. Povrh vsega je bila noč brez oblačka. Med opazovanjem zvezd pa si popolnoma zmeden. Popolna črnina neba, zvezde, ki jih pred tem nisi nikoli videl.

Tretji dan nas je čakal aklimatizacijski vzpon. S tem telo privadimo na nižjo koncentracijo kisika in spremembo pritiska, kar nam pomaga pri osvajanju najvišjih predelov in seveda vrha. Tako smo tempo zelo upočasnili. Gora je spet začela spreminjati svojo podobo. Grmičevje s lavnimi toki zamenjajo vulkanski balvani, vseh velikosti, ki bijejo bitko s časom. Tla so postala suha, peščena. Prešli smo v pas imenovan Alpine dessert (4000 – 5000 n. m. v.). Sledil je spust proti Barranco kamp (3950 m), kjer nas je spet čakala vetrovna noč s stopinjami pod -5°C.

Naslednje jutro nas je čakala prva večja ovira – stena Barranco. Sprva te ta nekoliko prestraši, vendar je bilo njeno premagovanje en sam velik užitek. Hoja je tako za 2 uri spominjala na premagovanje strmejših predelov slovenskih gora, kjer je potrebno poprijeti za kako skalo ali klin. Na vrhu stene nas je spet pričakal nepozaben razgled na ledenik Kilimanjara, steno in pa oblake. A pred nami je bilo še dodatnih 5 ur hoje do naslednjega kampa. Od tam pa še dobra ura do zadnjega kampa. A uspelo je še preden je sonce zašlo smo prispeli na točko od koder se bo začelo poslednje dejanje.

Tisto noč nisem zatisnil očesa. Adrenalin, je terjal svoj davek. Vstali smo ob 1.00. Pripravili opremo, spili čaj in naša pot do vrha se je začela. Čakalo nas je še zadnjih 1350 višinskih metrov, po pasu večnega ledu in snega. Noč, mraz, veter, neprespanost se je čutila. Ni bilo veliko govorjenja. Tempo pa tudi ni prizanašal. Naslednjih nekaj ur nismo veliko razmišljali. Korak po korak. Veš da si bližje vrhu. Počasi sem začel čutiti ozebline na prstih in nosu. Tudi voda za pitje je začela zmrzovati. Dihanje je postajalo vse težje in sam sem rabil nekaj več sekund, da sem prišel do sape.

S skupino smo bili dobro na poti. Kar nekoliko zmrazi te, ko vidiš skupine po 10 pohodnikov, ki se obračajo, nekatere celo nosijo z gore. Vzdušje v skupini se je izboljšalo s sončnim vzhodom. Ta je bil res nekaj posebnega. Tanka rdeča črta je označevala mejo med nebom in zemljo.

Po doseženem Shirapointu je bilo v očeh vseh videti veliko čustev. Veselje nas je oblivalo. Sijalo je že močno sonce. Teh nekaj metrov bomo pa že opravili z lahkoto, ko smo videli, da vrh ni več daleč. Nikoli se še nisem tako motil. A korak za korakom sem bil bližje. Prispel sem, na vrh, na vrh Kilimanjara.

Občutek, ki ga prav gotovo ne bom pozabil do konca življenja. 5895 m visoko. Težko kakorkoli  pojasnim občutke, saj jih je bilo veliko. Najbolj si bom zapomnil neskončno modrino na nebu, ki je dajala občutek neskončnega, vsemogočnega in tako sem se tudi počutil.

Pred mano pa je bila v dolini že nova avantura. Štiri dnevni safari, srečanje s levi, sloni, nosorogi, nilskimi konji in drugimi živalmi. Obisk »bushmanov«, kjer sem preživel dva dni, in nenazadnje potapljanje na koralnem grebenu, veslanje med mangrovi in tkanje vezi med domačini. Kaj več o tem pa morda ob drugi priložnosti.